vselepoinprav.si

Na Kras: po Pliskini poti

Nazadnje sva se po Krasu potepala spomladi, na tisto nedeljo, ko smo kazalce prestavili za eno uro naprej. Štartala sva pozno in imela sem občutek, kot da nama bo zmanjkalo dneva. Minuli vikend je bilo ravno obratno: ura se je prestavila nazaj, od doma sva se odpravila zgodaj in zdelo se je, kot da imava ves čas na svetu. Ni se nama mudilo, a sva od Logatca do Ajdovščine in od Branika do Komna vseeno prišla s svetlobno hitrostjo. Tam sva zavila proti jugovzhodu, nato pa na robu Pliskovice, na makadamskem parkirišču, v vogal katerega je umeščena tudi izposojevalnica koles, pustila avto.

Preberi več »

Großglockner: po gorski cesti pod Veliki Klek – šest let pozneje

Prvi vikend v oktobru je bilo vreme vse prej kot sončno, zato sva nekje na polovici poti do vznožja najvišje avstrijske gore spremenila smer in jo raje mahnila na bližnjo beljaško cesto. Skoraj sva se že sprijaznila, da bova načrtovani izlet pač morala prestaviti na pomlad, nato pa je prišel naslednji vikend, natančneje dvanajsti oktober, in z njim eden od najlepših dni te jeseni. Ni nama preostalo drugega, kot da izkoristiva verjetno še zadnjo priložnost pred zimo in se po šestih letih znova povzpneva po slikoviti ovinkasti cesti, ki pelje do veličastnega razgleda na mogočni Veliki Klek.

Preberi več »

Francija | Malo dlje

Z avtom na Korziko: z juga na sever

Prvi načrtovani postanek na sedmi dan najinega roadtripa je bil Ajaccio. Do tja sva imela slabo uro in pol vožnje, a se je ta na koncu sprevrgla v dobri dve, ker se je navigacija na neki točki samovoljno odločila, da naju pelje po manj obljudenih in bolj razglednih, a tudi slabše vzdrževanih gorskih cestah. Nekje proti notranjosti, skrita za sosednje vrhove, se je dvigala nesrečna gora San Pietro, ki se je tistega usodnega decembrskega dne leta enainosemdeset za vedno zapisala v zgodovino. Po dveh urah se je pred nama končno odprl zaliv, sredi katerega se je raztezalo glavno mesto. Bila je nedelja dopoldan in očitno dan za tržnico, zato je najin načrt, da se sprehodiva po mestnih ulicah, hitro splaval po vodi. Prostega ni bilo niti enega parkirnega mesta, večina javnih parkirišč pa je imela na vhodu omejitev višine – za vstop sva bila z najinim strešnim šotorom v vseh po vrsti za pičlih nekaj centimetrov previsoka. Naredila sva krog po mestu, nato pa se sprijaznila z dejstvi in jo mahnila naprej. Postanek sva nato naredila v bogato založeni obcestni pekarni na robu mesta. Za par dni sva se znova odpravljala v hribe in zaloge so bile nujno potrebne.

Preberi več »

Francija | Malo dlje

Z avtom na Korziko: s severa na jug

Kljub temu da sva destinacijo letošnjega dopusta določila že pred meseci, sva na koncu karte za trajekt kupila šele dan pred odhodom in nato v istem popoldnevu spakirala vse potrebno za dvanajstdnevno potepanje z avtom in strešnim šotorom. Odločila sva se za trajektno povezavo Livorno-Bastia, ker je ta pot po morju najkrajša, in ker so bili vsi popoldanski trajekti za naslednje tri dni že polni, sva pač izbrala prvega jutranjega. Ta je ponujal zanimivo možnost – nanj se je bilo namreč mogoče vkrcati že večer pred odhodom in prespati v eni od kabin. Priložnost, četudi ne najbolj poceni, je bila preveč mamljiva, da bi jo izpustila in tako sva jo v nedeljo opoldan, dan pred odhodom, počasi, kot se to za poletni dopust spodobi, mahnila proti Toskani.

Preberi več »

Italija | Malo dlje | S kolesom

S kolesom v Gradež

Bila je zadnja in ena najlepših sobot tega poletja in žal bi mi bilo, če ne bi vztrajala, da s kolesi končno odpeljeva krog skozi Gradež. Lahkotna, petdesetkilometrska tura z vsega skupaj triindvajsetimi višinskimi metri – kofirajd v pravem pomenu besede, je bila na mojem seznamu že lep čas, a jo je doslej vedno preglasila kakšna druga ideja, odpihnila primorska burja, onemogočila takšna ali drugačna nenadna gibalna oviranost. Preteklo soboto, na eno najlepših v tem poletju, nisva imela drugih, prevladujočih idej, na obali je pihal rahel jugovzhodnik in nobeden od naju se ni bojeval s kakšno resnejšo poškodbo. In sva šla.

Preberi več »

Malo dlje | Romunija

Na obisku v Romuniji: Caraorman, skriti biser v delti Donave

Tokrat v zasedbi mami, Mr. P. in moja malenkost, smo do končne destinacije na vzhodu Evrope znova potovali cel dan, a se tja za spremembo nismo odpravili z avtom. No, vsaj ne v celoti. Po že tradicionalno zgodnjem odhodu iz Ljubljane in jutranjem letu iz Trevisa, smo ob enajstih dopoldan pristali v Bukarešti, kjer nas je s sendviči v vrečki in kavo v rokah pričakala moja draga sestrica – prijazna in ustrežljiva kot vedno, a je šlo to pot bolj za vprašanje časa: lovili smo namreč še zadnjo ladjo, ki je v petek popoldan peljala v osrčje delte Donave. Do Tulcee, pristanišča na zahodni obali Črnega morja, kjer smo zamenjali že četrto prevozno sredstvo (peto, če štejem letališki avtobus), je bilo iz Bukarešte še štiri ure in pol vožnje.

Preberi več »

Na potep

Izlet presenečenja: vikend oddih na Idrijskem

Ko me je Mr. P. v začetku meseca vprašal, kaj si želim letos početi za rojstni dan, sem izrazila željo, da bi ga tokrat preživela nekoliko drugače – v miru (po možnosti nekje čim bolj na samem), brez posebnih načrtov, s knjigo v naročju in z natikači na nogah (lahko tudi brez). Pri izbiri destinacije nisem smela sodelovati, ker to potem ni presenečenje, kot se to zadnja leta pogosto primeri. Vsi sodelujoči so se tudi tokrat – tako kot še vsakič doslej – spet nadvse izkazali.

Preberi več »

Hrvaška | Malo dlje | S kolesom

Parenzana: iz Sečovelj do Motovuna

Ko sva lanskega februarja odvozila prvih štirideset kilometrov iz Milj do Sečovelj, sem imela le eno željo: da naslednji odsek prekolesariva, ko bo vsaj dvajset stopinj nad ničlo, brez burje in sončno. Tak dan je bil za Primorsko napovedan preteklo soboto in v Sečovljah sva avto zaklenila nekaj čez pol deveto zjutraj. Nisva ravno hitela, a sva vseeno želela začeti zgodaj, še preden je poznopomladansko sonce dodobra razgrelo rdečo istrsko zemljo. Bilo je čudovito jutro in takoj ko sva na mejnem prehodu Plovanija odvila z glavne ceste, sva se z navdušenjem pognala v hrib.

Preberi več »

Italija | Malo dlje | S kolesom

Po trasi nekdanje železniške proge Kozina-Trst

Destinacijo sobotnega kolesarskega izleta sem izvedela šele, ko sva na robu Kozine, na makadamskem parkirišču, kjer opoldne ni bilo žive duše, zaklenila avto. Dejstvo, da sva se odpravljala na necestno turo bi mi Mr. P. sicer težko prikril, res pa je, da rekreativne poti, speljane po trasi opuščene železniške proge Hrpelje-Kozina-Trst, nisem poznala in se mi ni niti približno sanjalo, kaj me čaka. Bilo je sončno, zato je Mr. P. oblekel kratke rokave. Zaradi rahlega vetra je bilo tudi malce hladno, zato sem nase navlekla dolge. In sva šla.

Preberi več »